Čudovit zapis in pravo raziskavo je dne, 18.3.2020, na Facebooku objavil Jure Žitko. Zahvaljujemo se mu za njegov trud.

Pred stoletji je bilo delo in življenje v gozdu lahko tudi nevarno. Resnična zgodba po pripovedih Sonje Malovrh, govori o tem, kako so v Zali sekali les za ladijske jambore. Čeprav je preteklo že mnogo let, nekateri še dobro pomnijo, o čem so se nekoč pogovarjali njihovi dedje. Na prelomu 18. in 19. stoletja so po njihovem pripovedovanju, na območju Žirovskega vrha, v gozdovih Zale, sekali jelovino za izdelavo ladijskih jamborov. 

Ladje so bile grajene za različne namene in imele temu primerno število jamborov, ki so služili za razgled, signalizacijo ter pritrditev jader, v katera se je zaganjal veter in ladjo gnal naprej. Zato je bil visok in trden jambor pogoj, da je ladja lahko varno plula in kljubovala viharnemu morju. Primerna so bila drevesa hoje ali jelke, ki so bile ravno raščene, z malo grčami in so dosegala višino več kot 30 m. Sečnja tako visokih dreves je bila nevarna in je terjala veliko spretnosti. Tla, kamor je posekano drevo padlo, so morala biti dokaj poravnana in očiščena, da se med padanjem ni zapletlo med krošnje rastočih dreves ali se celo zlomilo. Drevesa so žagali z žago imenovano »robida« ali »cug žaga«. Do kakšne stopnje so na sečišču podrta drevesa obdelali ni podatkov, znano pa je, da so bile za spravilo narejene namenske vlečne poti, ki so potekale v čim bolj ravnih linijah. Če so bila tla močvirnata, so na pot stikoma in prečno polagali lesene lege, ki so preprečevale vdiranje koles. Na nekaterih mestih so lege še sedaj vidne. Ena izmed vlak iz gozdov Zale je bila speljana po Možinetovem gozdu v smeri Smrečja do Šelovsove domačije, postavljene na rob strmega pobočja nad Podlipsko dolino. Posamezno deblo so tovorili na vozu, ki je bil deljen na dva dela. Na prednji del so naložili debelejši konec, na zadnji del osrednje deblo, sam vrh pa je segal čez voz. V primeru, da bi se vrh vlekel po tleh, so ga med prevozom podlagali. Razpon med prednjim in zadnjim delom voza je bil 15 do 20 m, prilagojen dolžini debla. Voz je vleklo več parov vpreženih volov. Da je transport potekal lažje, so zadnji del voza krmarili sekači. Kljub pomoči je prevoz napredoval zelo počasi, npr. za pot od Zale do Golega vrha, to je en km razdalje, so potrebovali ves dan. Ko so deblo pripeljali do Šelovsa, so ga raztovorili, spravili v drčo in spuščali proti kotu Podlipske doline. Usmerjali so ga s pomočjo ročnih orodij, kot so cepin, ak, kovinski kavelj in drog. V dolini so deblo ponovno naložili na voz, ga peljali do Vrhnike, naprej proti Postojni, čez Kras vse do ladjedelnice oziroma dogovorjenega jadranskega pristanišča.

Avtor prispevka: Jure Žitko - Juko in Sonja Malovrh

izrez

Poiščite nas na socialnem omrežju