Predstavitev kraja

Predstavitev kraja Prvi pisni vir o Poljanski dolini je listina iz leta 973, ko je kralj Oton II. Freisinškemu škofu Abrahamu daroval obsežno ozemlje Škofje Loke, Selške in Poljanske doline. Obsežna kolonizacija po letu 1160, ko naj bi bilo v Selški in Poljanski dolini skupaj 153 slovenskih in 16 koroških domačij.

Naselitev oz. kolonizacija Žirovskega Vrha se je pričela že pred letom 1500 saj se v Loškem urbarju takrat že omenjata prvi domačiji Jeran in Podlešan, katerih skupno ime je bilo Pod lesom. Po nekaterih predvidevanjih naj bi bili naseljeni že leta 1318. Ti dve domačiji, hubi, kakor so jih takrat imenovali sta v urbarju omenjeni nato tudi v letih 1630 in 1825 ter obstajata še sedaj. S t.i. Rovtarsko kolonizacijo so takrat preprečili čezmerno izkoriščanje gozdov s strani fužinarjev. Njena glavna značilnost je bila, da je bilo posestvo posamezne domačije v enem kosu, mejniki pa niso bili natančno določeni. Obdelovalno zemljo so pridobivali s krčenjem gozdov. Poseke so bile različno velike površine, ki so jih imenovali krčevine ali rovti. Prve večje hube so se ob koncu 18. stoletja imenovale gruntarji, manjše pa kaščarji ali ohišarji. Žirovski Vrh nima svoje cerkve, ker je bil poseljen dokaj pozno. Ob sistematski kolonizaciji loškega gospostva od 10. do 12. stoletja pa so v glavnem stale že vse današnje znane cerkve na Poljanskem in Žirovskem, kasneje so jih le še preurejali, gradili pa ne več. Ker se je rovtarska kolonizacija Žirovskega vrha odvijala v času reformacije in protireformacije, je možno, da se je takrat v te odročne kraje zatekel tudi kak preganjan luteranec. Tak, ki je zatajil Boga, o čemer priča v teh krajih močno razširjen priimek Bogataj. Poleg tega naj bi bile za to krive tudi kamnine, ki so tu dokaj slabe, prevladuje rdeči peščenjak ali skrilavec in siv kremenjak (Blaznik 1938). predstavitev_kraja_02 Od naselitve Žirovskega Vrha do vladanja cesarice Marije Terezije (1740 – 1780) o kraju samem vemo zelo malo. Šele z reformami Marije Terezije in Jožefa II. se o Žirovskem Vrhu izve več. V tem času se je namreč uredil Jožefinski davčni kataster. Napravili so se geometrični posnetki in se določile parcelne številke. Prvi posnetki so iz leta 1869, kataster pa iz leta 1825. Okrog leta 1800 so domačije dobile hišne številke in uradna hišna imena (Milan Vodnik). Sam kraj, Žirovski Vrh, se v urbarju prvič omenja leta 1825, ko je bil naseljen s preko 40 domačijami. Domačije so po večini imele še leseno hišo ter hlev, v nekaterih primerih je bil hlev oz. hiša zidana. Večje domačije ali hube so imele poleg osnovnih dveh poslopij še kaščo, v velikih primerih še eno ali več bajt ter kozolec (Blaznik 1938).

Boj za preživetje je bil v tistih časih težak, da so lažje preživeli, so sadili čim več različnih pridelkov. Pogosta žita, ki so se sejala so bila pšenica, ječmen, rž, oves, proso, ajda, redkeje lan. Veliko so se sadile stročnice, kot sta fižol in bob. Brez krompirja, repe in korenja seveda prav tako ni šlo. Pridelane pridelke so porabili zase in za živino, prodajali jih niso. V poletnem času so živino pasli, v zimskem času so jo imeli v hlevu in krmili s suho mrvo, ki so jo kosili enkrat oz. največ dvakrat letno (Milan Vodnik). Ljudje so se po letu 1850 počasi opismenjevali, dobile so se prve knjige in časopisi verske in kmetijske vsebine. Pouk za otroke Žirovskega Vrha je bil enkrat tedensko, po nedeljski maši. Poučeval je gorenjevaški kaplan (Milan Vodnik). Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je precej krajanov odpotovalo v Ameriko, kjer so se zaposlili večinoma po rudnikih. Nekateri so se čez leta vrnili, drugi pa niso prihranili niti za povratek (Milan Vodnik). V prvi svetovni vojni je dežela ostala brez moške delovne sile. Možje trpijo na frontah, doma pa je stalna spremljevalka draginja in pomanjkanje. Vse, kar je uporabnega, uporabijo v vojaške namene, še cerkveni zvonovi se pretopijo v topove (Župnijska kronika, Trata Gorenja vas).

V času med obema vojnama (1918 – 1941) se fantje in možje postopoma vrnejo. Pojavijo se različne bolezni, kot so koze in griža. Kot novo pomoč v kmetijstvu začnejo namesto volov uporabljati konje. Pojavi se naprava za pogon mlatilnic in slamoreznic – gepl. Večje kmetije imajo veliko delovne sile, iz številnih vendar revnih družin so si izbrali hlapce, dekle, pastirje in pestrne. Zgradi se nekaj poti za konjsko in volovsko vprego. V gozdovih se kuha oglje v kopah (Golob, Loški razgledi št. 30, str. 57). V 30-ih letih 20. stoletja so mnogi mladi odšli v uk za poklice, kot so čevljar, kolar, pek. Nekateri so odšli na delo v železarno na Jesenice. predstavitev_kraja_03 Jugoslavija v času med obema vojnama ni bila v najboljših odnosih z Italijo, zato si je prizadevala utrditi zahodno mejo. 1938. leta so pričeli z gradnjo linije utrdb imenovane po generalu Leonu Rupniku. Vojaške enote so s pomočjo civilistov hitro gradile utrdbe in tunele. Za potrebe gradnje so po vrhu hriba zgradili železnico. Rupnikova linija je bila zgrajena le polovično, saj jih je prihitela vihra 2. svetovne vojne. Italijani so Rupnikovo linijo prečkali že v začetku aprila 1941 in izropali skladišča, ki jih je imela jugoslovanska vojska. V začetku maja se italijanska vojska umakne nemški, ki je tu ostala do konca 2. svetovne vojne. Pride do poljanske vstaje, ki prepreči izseljevanje družin. 1942. leta v Dražgošah pride do dražgoške bitke. Odvijajoči se dogodki ljudi razdvojijo, nekateri postanejo simpatizerji partizanov, drugi Nemcev. Sosed je sosedu postal sumljiv, pričelo se je izdajalstvo in nepotrebne žrtve. Krutost vojne sta v Žirovskem Vrhu še posebej izkusili dve družini, katerih poslopja so Nemci zažgali, ljudi izselili, posestvi pa podržavili. V zimi iz leta 1942 na 1943 so partizani v Žirovskem Vrhu zgradili podzemni bunker, ki je bil idealno skrivališče. Ob veliki hajki, avgusta 1943, ga Nemci odkrijejo in uničijo. V Žirovskem Vrhu se ustanovi Prešernova brigada, ki se spopade z Nemci, kar terja življenje 44 borcev in domačinov. Vojna je poleg življenj ljudi izpraznila tudi hleve, kleti in kašče. V letu 1945 so se počasi začeli vračati preživeli ter izgnani. V času po vojni obvezna oddaja še bolj poveča že tako veliko revščino (Milan Vodnik).

Življenje se je nekaj let po vojni počasi izboljševalo, ljudje so odhajali na delo v večje kraje. V letu 1958 Žirovski Vrh dobi električno napeljavo. Nekatere domačije so električno energijo dobivale že nekaj let pred tem od Šimcove žage in Budlovega mlina. Moč električne energije je zadostovala le za nekaj žarnic (Olga Šubic). 1960. so v kraj pričeli prihajati rudarji, saj so v hribu Žirovskega vrha odkrili uranovo rudo. Leta 1976 je bilo ustanovljeno podjetje RUŽV (Rudnik urana Žirovski vrh), kjer se je zaposlila večina domačinov. 1990. je RUŽV postalo javno podjetje za zapiranje RŽV. Zaradi prevelikih stroškov izkopavanja rude so z rudarjenjem zaključili. Rudnik je sedaj v zapiranju (Florjančič 2000).

Leta 1997 se je v Žirovskem Vrhu ustanovilo Turistično društvo Žirovski Vrh, ki od takrat naprej aktivno deluje. Vsako leto pripravi več zanimivih prireditev in z njimi privabi mnogo obiskovalcev. Vsako zadnjo soboto in nedeljo v juliju je v Žirovskem Vrhu pestro dogajanje. V okviru Praznika žetve se na domačiji Javorč že vrsto let odvijata dve prireditvi etnološkega značaja. Poudariti želijo predvsem ohranjanje starih del, šeg in navad značilnih za te kraje. Mladi in stari si radi ogledajo kako so včasih fantje hodili vasovat pod dekletovo okno, kako je potekal prevoz nevestinega imetja, t.i. bale, na ženinov dom, kako je ženin prišel po nevesto, ter ohcet po starem. Vse to si kot nadaljevanka sledi že več let. Vsako leto se prikaže del teh šeg in navad v igranem prizoru. V nedeljo popoldne si vsak lahko ogleda kako je včasih potekala žetev, mlačev, čiščenje žita… Kulturni program je vedno obogaten s plesnimi in pevskimi točkami, ne manjka pa tudi igranih skečev, ki dodobra nasmejijo gledalce (arhiv TD Žirovski Vrh). Lepo vabljeni v Žirovski Vrh, kjer si lahko ogledate mnogo zanimivega, uživate v lepi naravi in se sprehodite po poti v Zalo, po kateri je hodil že naš pisatelj Ivan Tavčar. V Zali vas bodo navdušili tišina, mir, velikanska mravljišča in če boste imeli srečo, boste slišali peti divjega petelina. Med potjo pa se lahko ustavite na okoliških kmetijah, ki vam bodo rade ponudile kaj za pod zob ali pa si boste lahko izbrali kak spominek, ki vas bo spominjal na lepe kraje v Poljanski dolini. (Vir: L. Kavčič, "PLEČNTE u mauhnte, šulnte u župnte" : folklorne in ljudske pripovedi Žirovskega Vrha, 2008)